Enterococcus, odporen na vankomicin, in gen, odporen na zdravila

Odpornost na zdravila je znana tudi kot odpornost na zdravila in se nanaša na odpornost bakterij na delovanje antibakterijskih zdravil.Ko se pojavi odpornost na zdravila, se učinek kemoterapije znatno zmanjša.Odpornost na zdravila delimo na intrinzično odpornost in pridobljeno odpornost.Intrinzična odpornost je določena z bakterijskimi kromosomskimi geni, ki se prenašajo iz generacije v generacijo in se ne spreminjajo.Pridobljena odpornost je posledica dejstva, da bakterije po stiku z antibiotiki spremenijo lastne presnovne poti, tako da jih antibiotiki ne ubijejo.

Gena za odpornost na vankomicin VanA in VanB sta pridobljena odpornost na zdravila, med katerimi VanA kaže visoko stopnjo odpornosti na vankomicin in teikoplanin, VanB kaže različne stopnje odpornosti na vankomicin in je občutljiv na teikoplanin.Vankomicin se klinično pogosto uporablja za zdravljenje po Gramu pozitivnih bakterijskih okužb, vendar je zaradi pojava na vankomicin odpornih enterokokov (VRE), zlasti enterococcus faecalis in enterococcus faecium, ki predstavljata več kot 90 %, prinesel nove velike izzive v klinično zdravljenje. .Trenutno ni specifičnega antibakterijskega zdravila za zdravljenje VRE.Še več, VRE lahko prenaša gene za odpornost na zdravila tudi na druge enterokoke ali druge po Gramu pozitivne bakterije.